Zvezno mesto

Leto 2008
Lokacija Dunaj, Avstrija
Tipologija Urbanizem
Merilo 230 ha
Status Magistrska teza
Avtor Miha Volgemut

DenCityfication_Booklet_2006/08 (PDF)

Globalizacijo lahko gledamo na dva načina; kot zahrbtno homogenizacijo lokalne raznolikosti s strani multi korporacij, ki vzpostavljajo nov represivni zakon očeta; ali pa jo gledamo kot napredujočo pluralnost, prostor tokov, planet kot superorganizem.(C. Hubert) Utekočinjanje psihosocialne substance družbe je danes v času globalizacije zelo močno. Trki in trenja med kulturami in sistemi povzročajo ogromne pritiske in vročino v globalni družbi. Tako se zdi da se vse topi: vrednote, avtoritete, ideologije, hierarhije, kulture, teorije…, kot da se danes nobena trdna psihološka ali socialna struktura ne more obdržati.

Predlagana strategija se ukvarja s sodobno družbo tokov. Kako bi mesto tokov dalovalo ali se obnašalo? Kako vključiti in integrirati javno in zasebno življenje v mesto tokov? Kako organizirati kompleksno, zgoščeno in heterogeno življenje mesta, ki ga poganjajo številni tokovi, v zvezni, družbeni organizem v velikosti mesta?

Kot izhodišče predlagam mesto, ki ima organizacijsko shemo nakupovalnega centra, ki temelji na poteh in gibanju, ki jih poganjajo želje. Osnovna shema nakupovalnega centra obsega pot, ki povezuje dva atraktorja, ki povzročata tok in gibanje ljudi na tej poti med njima. Tok ljudi privlači majhne trgovine, ki se priključujejo na pot. Situacija je ravno obrnjena, kjer tok deluje kot stabilni element in je program dinamičen in spremenljiv.

V naslednjem koraku definiram mesto kot združitev topologije in družbe. Kot alternativo konvencionalnemu urbanističnemu mrežnemu sistemu, ki temelji na ekstenzivnih lastnostih (FSI, razdalja, višina, širina, pozidanost itd.), predlagam »sistem telesa«, ki temelji na lastnostih kot so povezanost, plastičnost/fleksibilnost, gostota, raznolikost itd. Za združitev »sistema telesa« s psihološko realnostjo družbe uporabim analogijo človeškega telesa kot posrednika med topologijo in družbo. Kar pomeni da ustja “telesa” določajo intenzivnosti in senzibilnosti v mestu, tako kot so ustja človeškega telesa povezana z libidom. Rešitev se pokaže v ponotranjenem mestnem prostoru, ki se obnaša glede na intenzivnosti v prostoru, ki jih mesto uporablja za koloniziranje tokov želja. Figurativno je mesto na nek način porinjeno v velik nakupovalni center, ki skupaj s conami intenzivnosti tvori zares produktiven družabni prostor. Ta »hiper-urbani kontinuum« je torej mesto in hiša v enem, kjer sta človeško telo in mestni prostor veliko bolj integrirana med seboj. Kar pomeni združitev (v večini primerov nasprotujočih si) tokov in krajev, kjer se »občutek kraja doživlja v veliko obsežnejšem merilu in je sestavljeno iz posameznih trenutkov v mreži socialnih odnosov in doživljanj« (D. Massey). V takem prostoru brez objektov, identitet in determiniranosti, mesto poganjajo želje, kar pomeni, da interakcije prevladajo nad nasprotji.

Prebivalec, ki živi v tem mestu je ujet v ekološko zanko, kjer okoljske značilnosti skupaj s prebivalčevo naravo konstituirajo specifični urbani biotop. Pri čemer on/ona s svojim delom, okusom, aktivnostmi, značajem, željami združi svojo naravo s specifično intenzivnostjo v mestu, s čimer se ustvarja heterogena urbana ekologija. Na ta način deluje mesto kot veliko stanovanje ali družabna dnevna soba. Za dosego čim večje ekološke raznolikosti mesto deluje po principu “plug-in cityja”, kjer skupaj s topologijo tvori veliko programsko plastičnost, ki je odprta za nadaljno rekonfiguracijo ali izboljšavo mestnega prostora.

Telo mesta je strukturirano s »prostorsko infrastrukturo« Yone Friedman, ki v tem primeru sledi topografiji in teselaciji povrhnjice. Bistvo Friedmanove »prostorske infrastrukture« je, da deluje kot nosilec vseh strukturnih potreb mesta, kot so konstrukcija, instalacije, komunikacije, programi, nadstropja, klančine, stene, volumni itd. z namenom da se vzpostavi »plug-in« mesto. V nasprotju z Friedmanovo »prostorsko infrastrukturo«, ki je neskončna in se obnaša naključno, je struktura tega mesta integrirana v topološki prostor, ki daje infrastrukturi določeno povezanost, raznolikost in specifičnosti. Ta infrastruktura je povezana tudi s povrhnjico na kateri ustvarja teselacijo; nekakšno »kožno teksturo«, ki konstituira aktivni park nad mestom in podpira funkcije, kot so svetlobniki, odprtine, patiji, pavilijoni, trate, trgi, bazeni itd.   

Program mesta je organiziran na podlagi samo-organizacijskega sistema, ki sledi geometrijski vaji »optimizacija poti« Frei Otta in je izvedena v treh korakih: prvi, ravne linije so osnova za naključno razporeditev programa, v drugem koraku linije razrahljamo, s čimer zabrišemo meje med programi, v zadnjem koraku, ko potegnemo model iz vode, se razrahljane linije samo-organizirajo v nekakšno celično geometrijo, kar korespondira s spojitvijo namišljenih programov. Po tej shemi se program organizira glede na to celično strukturo, pri čemer celice (ustja) predstavljajo tematske javne površine in ustvarjajo cone intenzivnosti. Bliže ustjem (ki so glavni izvor naravne svetlobe, zraka in zelenja) se programski tokovi bolj zgostijo in prepletajo, torej postane program bolj mešan, ter bledi proti zunanjim mejam mesta. Bolj privatne razmere rastejo ob zunanjih mejah mesta, kar korespondira tudi z razdaljo od ustij ter upadajočo topografijo mestnega telesa.

Z razdaljo od ustij, ki so intenzivno javna, raste več in več privatnih enot proti zunanjim mejam mesta. To so površine, kjer so »shranjeni« prebivalci. Te enklave so okolje, ki je razbremenjeno potrebe po tradicionalnih kvalitetah kot so sonce, zrak, zelenje in javni prostori. Glede na nujnost po reinterpretaciji tradicionalnih kvalitet mesta, uvedem tudi digitalni, mono-čutni, progresivni prostor. Trenje med obema prostoroma prav tako oblikuje dodatne plasti intenzivnosti. Individualne bivalne enote v enklavah so visoko tehnološka stanovanja (digitalni ekrani za simulirane panorame, neslišna klima, majhni električni mestni osebni avtomobili itd.), ki vzpostavljajo čutni potencial digitalnega prostora. Glavni namen tega mono-čutnega okolja v privatnih enotah (poleg extremne zgoščenosti mesta) je, da stimulira prebivalca, da prilagodi svoje bivanje tudi vsem drugim poljem intenzivnosti in specifičnosti, ki so razporejene po celem mestnem prostoru. Tako, da prebivalec resnično uporablja mesto kot podaljšano stanovanje.

Hipoteza predloga je torej razviti koherenten, kompleksen družbeni organizem, ki obsega zelo zgoščeno, heterogeno in tekočo družbo; in je še vedno sposobno ohranjati dinamično ravnovesje, se učiti iz preteklih napak ter samo sebe obnavljati. Ali še drugače; doseči odprto družbo, ki se zgoščuje in diverzificira na vznotraj. Vse skupaj je podobno procesu bolezni pri organizmu, ki je sestav številnih bakterijskih kultur, ki živijo v simbiozi. Imunski sistem ščiti obstoječo sistemsko konfiguracijo in ko nova bakterijska kultura hoče uničiti konfiguracijo in se integrirati v sistem, organizem zboli. Imunski sistem je protokol, ki omogoča strukturno logistiko za skupno bivanje številnih avtonomnih kultur. Po bolezni je nova kultura integrirana in sistem ne bo več nikoli isti kot je bil. Postane še kompleksnejši in krepkejši.